Pravica do izbire izvajalca posamezniku omogoča odločanje o tem, kdo in v kakšnem okolju mu bo zagotavljal odobrene storitve. Gre za enega od elementov zakonodaje o dolgotrajni oskrbi, ki pa ima v praksi določene zakonske in izvedbene okvirje.
Kaj obsega pravica do izbire?
Ko je posamezniku z odločbo priznana pravica do dolgotrajne oskrbe, lahko glede na opredeljeno kategorijo izbira med:
- Obliko oskrbe: Oskrba na domu, oskrbovalec družinskega člana ali institucionalno varstvo (dom za starejše).
- Izvajalcem storitev: Izbira poteka med javnimi zavodi in zasebnimi izvajalci s koncesijo, ki so vključeni v mrežo javne službe.
Zakonske in praktične omejitve
Pravica do izbire v praksi ni neomejena, temveč jo določajo naslednji dejavniki:
- Mreža javne službe: Pravice iz naslova obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo je mogoče uveljavljati le pri izvajalcih, ki so del javne mreže oziroma imajo ustrezno pogodbo. Storitve pri čistih samoplačniških izvajalcih zunaj te mreže niso krite iz javnih sredstev.
- Zasedenost zmogljivosti: Izvajalec lahko sprejem ali začetek izvajanja storitve odloži ali zavrne, če nima prostih kapacitet ali ustreznih kadrovskih zmogljivosti.
- Terenska dostopnost: Pri storitvah oskrbe na domu je izbira neposredno vezana na območje delovanja terenskih služb v posamezni lokalni skupnosti.
Kako se izbira opredeli?
Izbira izvajalca se formalno zapiše v osebnem načrtu, ki ga upravičenec ali njegov zastopnik oblikuje skupaj s strokovnim delavcem na vstopni točki (center za socialno delo). Delavec ob tem preveri dejansko razpoložljivost izvajalcev na tistem območju ter uskladi začetek opravljanja storitev.
Viri:
- Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), Uradni list RS, št. 84/23.
- Portal GOV.SI: Dolgotrajna oskrba (Ministrstvo za solidarno prihodnost).
- Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS): Pravice iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
