Termin sendvič generacija označuje posameznike (najpogosteje v starosti med 40 in 60 let), ki se nahajajo stisnjeni med obveznosti do dveh generacij. Na eni strani še vedno skrbijo za odraščajoče ali finančno odvisne otroke, na drugi strani pa nudijo vsakodnevno pomoč in oskrbo svojim ostarelim ali bolnim staršem.
Ker gre v večini primerov za polno delovno aktivne osebe z redno zaposlitvijo, se ta skupina sooča s trojnim bremenom: poklicnim, starševskim in oskrbovalnim. Brez neplačanega dela družinskih članov pri prevozih, opravkih, gospodinjstvu in osebni negi bi se javni sistem soočal z znatno večjim pritiskom, zato sendvič generacija deluje kot primarni blažilec pri ohranjanju samostojnosti starejših v domačem okolju.
Širša družbena in ekonomska dimenzija
Problem sendvič generacije je prisoten v vseh razvitih družbah, nanj pa vplivajo trije ključni dejavniki:
- Demografski premiki: Zaradi kasnejšega ustvarjanja družine se obdobje odraščanja otrok danes prekriva z obdobjem, ko lastni starši potrebujejo več pomoči.
- Vloga žensk v oskrbi: Podatki kažejo, da večji del neformalne oskrbe še vedno prevzamejo ženske, kar vpliva na njihovo poklicno pot in prosti čas.
- Skrb za zdravje oskrbovalcev: Dolgotrajna obremenjenost zahteva ustrezen počitek, saj je psihološko in fizično zdravje oskrbovalca ključno za kakovostno pomoč.
Dobre prakse po svetu
Različne države se reševanja teh izzivov lotevajo z načrtnimi sistemskimi ukrepi:
- Skandinavski model (Švedska, Danska): Poudarek je na razvejani javni mreži oskrbe na domu. Profesionalne storitve prevzemajo večinski del fizičnega bremena, kar svojcem omogoča ohranitev redne zaposlitve in primarno osebni odnos s starši.
- Nemčija (Zakon o oskrbovalnem dopustu): Ureditev omogoča kratkotrajno odsotnost z dela (do 10 dni) ob nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja svojca z nadomestilom plače ter pravico do daljšega obdobja delnega delovnega časa z zaščito zaposlitve.
- Velika Britanija in Nizozemska: Uveljavlja se model oskrbovalcem prijaznih podjetij, koder delodajalci nudijo prilagojene delovne urnike, možnost dela od doma in dodatne dneve dopusta za oskrbovalne obveznosti.
Stanje v Sloveniji: Cilji ukrepov in prostor za napredek
Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) postavlja sistemske temelje za razbremenitev družin. Med ključnimi cilji zakonodaje so krepitev storitev na domu, širitev e-oskrbe (uporaba pametnih zapestnic in detektorjev) ter uveljavitev pravice do načrtovanega oddiha (nadomestna oskrba za neformalne oskrbovalce).
Kljub zakonskim okvirjem pa v praksi ostaja nekaj področij, ki predstavljajo priložnost za nadaljnje izboljšave:
- Kapacitete za nadomestno oskrbo: Pravica do kratkotrajne namestitve upravičenca v ustanovi (z namenom razbremenitve svojcev) je pogosto odvisna od dejanske kadrovske in prostorske zasedenosti v domovih ter dnevnih centrih.
- Prožnost na trgu dela: Zakonodaja s področja oskrbe primarno ureja socialne storitve, ne posega pa neposredno v delovno pravo. Sistemska spodbuda delodajalcem za uvedbo prožnejših delovnih oblik za zaposlene z oskrbovalnimi obveznostmi ostaja pomemben korak za prihodnost.
- Postopna časovna razbremenitev: Status oskrbovalca družinskega člana zahteva umik z trga dela ali znatno prilagoditev zaposlitve. Za delovno aktivne posameznike, ki nudijo obsežno, a ne celodnevno pomoč, bo ključno nadaljnje razvijanje krajših oblika storitev na domu, ki se prilagajajo urnikom zaposlenih.
Viri:
- Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), Uradni list RS, št. 84/23.
- Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), Uradni list RS, št. 163/22.
- Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (GDPR).
