Ko se soočamo z zaključnim obdobjem življenja zaradi neozdravljive bolezni, se potrebe po pomoči močno povečajo. Bolnik v tem času potrebuje tako celostno zdravstveno podporo kot tudi vsakodnevno nego pri osnovnih opravilih. V slovenskem sistemu ti dve področji pokrivata dva ločena zakona z različnimi viri financiranja. Za pravilno uveljavljanje storitev je ključno ločiti, iz katere zakonodaje in iz katerega izvora financiranja posamezne pravice izhajajo.
Izvor iz Zakona o dolgotrajni oskrbi
Dolgotrajna oskrba je samostojen socialno-zdravstveni sistem, ki ga ureja Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta pravica ne izhaja iz same narave bolezni, temveč iz stopnje odvisnosti posameznika od pomoči drugih pri vsakodnevnih opravilih.
Izvor financiranja je obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, zakonodaja na tej podlagi pa krije:
- pomoč pri osnovnih življenjskih potrebah (osebna higiena, hranjenje, oblačenje),
- podporne storitve (priprava obrokov, čiščenje prostorov),
- možnost uveljavitve instituta oskrbovalca družinskega člana ali denarnega prejemka.
Izvor iz zdravstvene zakonodaje
Paliativna oskrba zakonsko ne spada pod dolgotrajno oskrbo, ampak izhaja neposredno iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Njen izvor je v celoti znotraj zdravstvenega sistema, pravica do nje pa se aktivira na podlagi medicinske diagnoze napredovale bolezni.
Ta zakonodaja ne ureja gospodinjske pomoči, temveč krije izključno medicinski del:
- strokovno obvladovanje in lajšanje telesnih simptomov s poudarkom na protibolečinski terapiji,
- zdravstveno nego, ki jo izvajajo osebni zdravnik, patronažna služba in specializirani mobilni paliativni timi,
- psihološko in socialno podporo bolniku in svojcem v zaključnem obdobju življenja.
Izvor financiranja teh storitev oziroma obiskov zdravstvenih delavcev na domu je obvezno zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da so za pacienta brezplačni.
Preplet pravic v zaključnem obdobju
Preplet obeh izvorov se pokaže takrat, ko neozdravljivo bolna oseba biva doma. Zakonodaja omogoča, da se pravice izvajajo sočasno, saj se medsebojno ne izključujejo, ampak dopolnjujejo.
Prejemnik lahko preko sistema dolgotrajne oskrbe uveljavi vsakodnevno fizično asistenco ali oskrbovalca družinskega člana za izvajanje osnovne nege. Ko pa bolezen napreduje do stopnje, ki zahteva specialistični medicinski nadzor nad simptomi in bolečino, se v domače okolje vključi še zdravstveni del s paliativno oskrbo. Iz obveznega zdravstvenega zavarovanja se takrat priskrbijo tudi vsi potrebni medicinsko-tehnični pripomočki, kot so negovalna postelja, protibolečinske črpalke ali koncentratorji kisika.
Kljub različnim zakonskim izvorom pa za oba sistema velja enako finančno pravilo: ker gre za pravice iz naslova obveznih zavarovanj, koriščenje teh storitev nikoli ne bremeni zapuščine in se ne prenaša na dediče.
Viri in več informacij:
Portal GOV.SI, Projekt Dolgotrajna oskrba: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/dolgotrajna-oskrba/
Portal GOV.SI, Tema Paliativna oskrba: https://www.gov.si/teme/paliativna-oskrba/
Delite povezavo do članka z vsemi, ki jim koristijo te informacije.
