Soočanje s staranjem prebivalstva ni le slovenski izziv, temveč ena najpomembnejših tem celotne evropske celine. Medtem ko v Sloveniji postopoma uveljavljamo nov sistem dolgotrajne oskrbe, se številni sprašujejo, kako imajo te pravice urejene drugod po Evropi, kje starejši živijo najbolj brezskrbno in iz katerega državnega modela črpa navdih naša nova zakonodaja.
Katera država v Evropi ima najboljši sistem oskrbe?
Če kakovost sistemov merimo po strokovnih kriterijih, kot so univerzalna dostopnost, finančna zaščita posameznika, število oskrbovalcev na prebivalca ter stopnja samostojnosti starejših v domačem okolju, veljata Danska in Nizozemska za zlati standard v Evropi.
Danska že desetletja stavi na popolno deinstitucionalizacijo. To pomeni, da država in lokalne skupnosti vlagajo skoraj vsa sredstva v to, da človek ostane v svojem domu čim dlje. Na Danskem ter na Švedskem imajo od 18 do 22 formalnih oskrbovalcev na tisoč prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje precej nižje. Oskrba na domu je javno financirana iz davkov ter dostopna vsakomur, ki jo potrebuje, brez dokazovanja premoženjskega stanja ali finančnega obremenjevanja potomcev.
Kateri državi je po ureditvi najbližja nova slovenska zakonodaja?
Slovenski nov sistem dolgotrajne oskrbe, zapisan v Zakonu o dolgotrajni oskrbi ZDOsk 1, je po svoji konceptualni zasnovi najbližji Nemčiji.
Nemčija je že leta 1995 uvedla posebno obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo kot peti steber svoje socialne varnosti. Tudi slovenski model temelji na uvedbi posebnega obveznega prispevka ter enotnem ocenjevalnem orodju za določanje kategorij upravičenosti. Podobno kot v Nemčiji tudi slovenski sistem uporabniku omogoča izbiro med storitvami v naravi (pomoč na domu ali v instituciji) in denarnim prejemkom.
Kako je dolgotrajna oskrba urejena pri naših sosedih?
Pogled na sosednje države razkriva zelo raznolike pristope:
- Avstrija: Avstrijski sistem že desetletja temelji na denarnem dodatku za nego (Tako imenovani Pflegegeld). Prejemek je razdeljen v sedem stopenj glede na število ocenjenih ur potrebne pomoči na mesec (od 60 ur na mesec dalje). Avstrija ima izjemno razvito mrežno podporo in subvencije za tako imenovano 24 urno nego na domu, ki jo pogosto izvajajo tuje oskrbovalke.
- Italija: Italijanski sistem močno sloni na denarnih izplačilih (Indennita di accompagnamento) in tradicionalni družinski oskrbi. Mreža javnih formalnih storitev na domu je manj razvita, družine pa finančna sredstva pogosto uporabijo za neposredno zaposlitev zasebnih oskrbovalcev v domačem gospodinjstvu.
- Hrvaška in Madžarska: V obeh državah področje dolgotrajne oskrbe še nima samostojnega obveznega zavarovanja, temveč je razdrobljeno med sistem zdravstva in klasične socialne pomoči, kje je dostopnost storitev pogosto odvisna od premoženjskega stanja družine.
Kaj to pomeni za prihodnost v Sloveniji?
S prehodom na nov sistem obveznega zavarovanja se Slovenija iz dosedanjega razdrobljenega modela odločno pomika proti najnaprednejšim evropskim državam. Uspeh reforme bo v prihodnjih letih odvisen predvsem od tega, kako uspešno bomo po vzoru severnih sosedov usposobili in pridobili dodaten kader oskrbovalcev na terenu.
Viri in dodatne informacije:
Evropska komisija, Poročilo o dolgotrajni oskrbi v EU, https://ec.europa.eu/social/
Portal GOV.SI, Projekt Dolgotrajna oskrba, https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/dolgotrajna-oskrba/
